Toda, ali si molil?
Kaj se v tvojem življenju še ni spremenilo, ker za to še nisi začel moliti?
Obstaja več vrst pomanjkljivih molitev. Nekaterisploh nikoli ne molijo, kar dokazuje, da molitev zanje ni nič več kot tradicija, formalnost ali pozdravna vizitka Bogu, kadar imajo za to čas. Drugi spet molijo, kadar obupno in nujno potrebujejo pomoč, molitev obravnavajo kot sredstvo klica v sili (sicer pa v veliki meri molitev zanemarjajo). Spet tretji morda redno molijo, vendar se njihove molitve počasi prelivajo v ponavljajoče se fraze, ki so obrabljene, brezosebne, oddaljene od resničnega življenja. Tudi najboljši med nami lahko včasih ostajamo v dragoceni molitvi, ko mislimo, da jo resnično potrebujemo, in jo preskočimo kadar nam v življenju gre dobro.
Molitev vendar ni skrajno sredstvo, ampak prva obrambna linija. Na Boga bi morali gledati najprej in potem na vse drugo. Molitev je mogočno dejanje, saj je Bog tisti, ki mogočno spreminja naša življenja.
Oh, kakšen mir pogosto izgubljamo.
Oh, kakšno nepotrebno bolečino nosimo.
Vse zato, ker ne prinesemo
vsega Bogu v molitvi.
Jezus se je s pomanjkljivo molitvijo soočil pri svojih učencih, na način, ki bi tudi nam moral prinesti upanje sredi naših naših preizkušenj in bremen.
Brezizhodna situacija
Evangelij po Marku 9:17-18 opisuje moškega, ki je nosil svojega z demonom obsedenega, samouničujočega sina in tako obupno iskal Jezusa – da bi ga ozdravil. »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni.«
Starši majhnih otrok si lahko vsaj malo predstavljajo, kako mučno in izčrpavajoče je bilo to trpljenje. Ali je sploh kaj, kar ta oče ne bi storil, samo da vidi svojega sina zdravega?
Preden je Jezus prišel na prizorišče tega dogajanja, so njegovi učenci iz fanta poskušali izgnati demona. Toda tega niso mogli storiti (Marko 9:18) četudi so prejeli oblast nad nečistimi duhovi (Marko 6:7). Medtem, ko so se borili za nemočnega dečka, so se verski voditelji pojavili z množicami, da bi se z njimi prepirali (Marko 9:14), zaradi česar je bila situacija še toliko bolj stresna in tragična.
Nič drugega, le molitev
Jezus je vprašal dečkovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let« (Marko 9:21). Ne le nekaj tednov ali mesecev, ampak več let, morda celo desetletje. »Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« (Marko 9:22). Jezus seveda lahko strori karkoli, dobesedno karkoli. Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Marko 9:23).
Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« (Marko 9:25). Ta isti Duh, ki je nadvladal učence in bil premočan zanje, se je uklonil takoj (in z nasiljem – Marko 9:26) ko je zaslišal Jezusov glas.
Ko je bil Jezus sam z učenci, ki so se počutili zmedene ob svojem porazu, so ga vprašali, »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« (Marko 9:28). Vpijoče in večno vprašanje. Jezus jim je rekel: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« (Marko 9:29).
Mogoče sploh niso molili ali pa so molili zelo malo ali le formalne, prazne, brezsrčne molitve, ampak ne glede na to Jezus pravi, da je molitev – resnično prositi Boga – to kar je manjkalo. Jezus bi lahko rekel, »Tega rodu ne more pregnati nihče, razen mene«, ampak je rekel, »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« In ko smo presenečeni, da učenci niso pomislili, da bi molili (ali molili več), lahko razmislimo, kako pogosto bi nam lahko Jezus to rekel?
Kaj jih je držalo vstran od molitve?
Toda zakaj učenci niso molili? Zakaj niso prosili Boga, da bi jim pomagal, posredoval in naredil tisto, kar je preseglo njihove sposobnosti? Ne vemo zagotovo, toda prizor nam prinaša presenetljivo veliko možnih razlogov, mnogi, ki bi se morda zdeli presenetljivo pomembni (in streznitveni) za naše molitveno življenje.
Hrup, ki nas zamoti
Najprej se je zbrala velika množica, ki je dogajanje opazovala in se tako vpletala (Marko 9:14).
Učenci za situacijo niso molili doma. Boleč prizor je postal oder in bolj ko učencem ni uspevalo, dlje je fant trpel, več ljudi je prihajalo gledat. Koliko med nami, s toliko radovednimi in sumljivimi očmi usmerjenih v nas, bi bilo dovolj pogumnih, da bi se ustavilo in pogledalo proti Bogu in molilo? Ali kako pogosto nas hrup množice okoli nas (ki morda zahteva našo pozornost preko naših elektronskih naprav) prepreči, da bi slišali Jezusa, ki pravi: ”Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!” (Matej 7:7)? Motnje, ki se pojavljajo na več načinov, nam pogosto preprečujejo, da bi molili.
Besede, ki nam prinesejo dvom
Niso pa vsi prišli samo gledat. Množici so se pridružili ''verski strokovnjaki'', ki so se prepirali z učenci in trdili, da tega ni mogoče storiti (Marko 9:14, 16). Duhovni sovražnik je bil očiten, vendar so imeli tudi človeške sovražnike - dvomljivce, kritike, obrekovalce, posmehovalce. Ti niso čakali, da bi učenci ozdravili dečka, bolj kot vse so si želeli, da bi učencem spodletelo (Marko 11:18). Morda se ne bomo soočili z enakim neposrednim nasprotovanjem (kot nekateri kristjani), toda kjer koli smo na svetu, mnogi želijo, da naše molitve ne uspejo - da bi dokazali, da je bil Jezus samo človek, da je Biblija samo knjiga in naše molitve samo spisek želja. Vemo, da nas bo zvestoba Kristusu stala naklonjenosti in odobravanja od sveta, zato nam strah pred človekom pogosto preprečuje, da bi molili.
Hudič, ki se upira
Toda komentatorji niso bili nič v primerjavi z nevidnimi sovražniki. Učenci so se spoprijeli z dejanskim zatiranjem demonov - resničnim, uničujočim, duhovnim sovražnikom. Duhoven sovražnik, ki je bil dovolj močan, da je fanta vrgel v ogenj in vodo, »da bi ga uničil« (Marko 9:22). Najslabše od vsega, deček je celo onemel (Marko 9:17) in tako ni mogel vpiti na pomoč ali celo pojasniti, kaj se mu dogaja. Kaj bi počeli, ko bi gledali, kako ga raztrgajo? Tudi če ne doživljamo tovrstnega očitnega demonskega napada, se vsak dan borimo "proti duhovnim zlohotnim silam" (Efežanom 6:12). Molimo proti nalivu hudičevega nasprotovanja. Kako pogosto nas satan zadržuje pred molitvijo in dela vse, kar je v njegovi moči, da nas ne bi pustil na kolena?
Neuspeh, ki nam odvzema pogum
Čeprav so se učenci trudili in resnično poskušali ozdraviti dečka, se ni nič spremenilo. Ne vemo, kaj so poskušali, vemo pa, da so poskusili (Marko 9:18) in da so poskusili vse, kar so vedeli (Marko 9:28). Ko Jezus reče: » Ta rod se lahko izžene le z molitvijo,« namigne na vse njihove spodletele poskuse. In fant se je še vedno zvijal po tleh in penil – tako kot že dolgo. Zagotovo se je začel pojavljati občutek jalovosti. Mnoge so že ozdravili, toda ta duh se ni hotel predati. Mogoče nihče ne more ozdraviti tega fanta. Kolikokrat smo opustili molitev, ker se je zdelo, da je rezultat že določen, ker je minilo preveč dni, mesecev ali let? Malodušje zaradi neodgovorjene molitve nam pogosto preprečuje, da bi molili.
Jezus je zares molil
Številne ovire nas ovirajo pri molitvi, vendar Jezusa ničesar ni oviralo, da ne bi govoril s svojim Očetom. Jezus je vedel, da nič ni bolj pomembno in močnejše od molitve. Vedel je, da ni nič pomembnejšega in močnejšega od molitve, ker nihče ni bil pomembnejši in močnejši od njegovega očeta.
Ko je Jezus rekel: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo,« je to vedel iz osebnih in ponavljajočih se izkušenj. Bil je skušan v vseh pogledih, kot mi, vendar se ni nikoli prepustil temu, da ne bi molil. Vemo, kako odvisen je bil od Boga - vstajal je zgodaj zjutraj (Marko 1:35), šel na goro molit (Marko 6:46) in izlil svoje srce (Marko 14:35). In vemo, da je to redno počel (Luka 5:16). Množica ga ni motila, niti strah pred ljudmi ga ni odvrnil. Ni ga ustrahovalo demonsko vojskovanje ali čakanje Božjega premika. Poznal je moč molitve, ki ohranja dušo, premaguje demone in se premika gore - in želel je, da jo poznamo tudi mi.
Nekatera zatiranja se ne bo odpravila brez molitve. Nekatere rane se ne bodo zacelile brez molitve. Nekatere preizkušnje se ne bodo končale brez molitve. Nekateri grehi ne bodo odstranjeni brez molitve. Nekateri odnosi se ne bodo izboljšali brez molitve. Nekatere stvari se ne bodo spremenile, stvari, ki jih obupno želimo spremeniti, razen če nenehno in vztrajno pridemo v ponižnosti, pokleknemo in prosimo svojega Očeta v nebesih. Vseveden, ljubeč, vsemogočen Bog se je odločil, da bo na podlagi naših molitev premaknil veliko stvari na svetu, ker je molitev del njegovega dragocenega odnosa s svojimi otroki in ga povzdiguje kot Boga, ki posluša in odgovarja.
Torej, kaj se v tvojem življenju še ni spremenilo, ker za to še nisi molili?
Vir: desiringgod.org
Foto: unsplash.com