Life

Preberite si zgodbe, članke, nasvete in misli, ki jih Jezus ustvarja v našem svetu.

Svetost: skrbnost in obup

Svetost: skrbnost in obup

"Gospod, naredi me tako svetega, kolikor je opravičeni grešnik lahko svet." Ta molitev, ki jo pogosto slišimo od Roberta Murrayja McCheyneja, udari v vsako krščansko dušo. Ko si Sveti Duh ustvari dom v nas, svetost preneha biti zatohla obveznost, kakršna pogosto mislimo, da je. Kar naenkrat svetost občutimo kot nebesa v svojem srcu in vsako zemeljsko hrepenenje se podredi tej goreči, svetli želji: »Gospod, naredi me svetega.«

Kako lahko pričakujemo, da bo Sveti Duh izpolnil to hrepenenje? Odgovor morda ni presenetljiv, vendar ga je mogoče zlahka pozabiti in zanemariti. Da bi nas Duh naredil svete, nas bo vodil po poteh Svetega pisma, molitve in drugih milostnih sredstev. In na tej poti oblikuje našo držo, da se uskladi z dvema temeljnima resnicama:

  • Svetosti ni mogoče najti ločeno od milostnih sredstev Duha; zato moramo biti skrbni pri njihovi uporabi.
  • Svetosti ni mogoče najti v samih milostnih sredstvih; zato moramo biti obupani,da Duh deluje po njih.

Skrbnost in obup: ti drži častita Duha in sta naše edino upanje za resnično svetost.

Gospod, naredi nas skrbne

Nekateri se obotavljamo, da bi posvečevalno delo Duha povezovali z besedo, kot je skrbnost. O delu Duha hitro razmišljamo kot o nečem spontanem in prilagodljivem, ne pa o nečem, kar je rezultat discipline in skrbnosti. Vendar pa, če Svetega pisma ne beremo pozorno, če ne molimo predano in se ne zbiramo redno na bogoslužjih, potem svetost, ki izhaja iz Duha, ne bo naša. Z drugimi besedami: brez skrbnosti ne bo svetosti.

Biblijski opis rastočega kristjana je prežet z dejavnostjo in trudom. Tak kristjan ne bere Biblije zgolj takrat, ko najde čas; namesto tega želi o njej premišljevati dan in noč (Psalm 1,2), jo ohranjati v mislih (2 Timotej 2,7) in svojem srcu (Psalm 119,11) ter jo udejanjati (Pregovori 2,2). Na poti na delo v molitvi ne pove le nekaj naučenih besed; namesto tega si prizadeva, da bi vztrajno bedel v molitvi (Kološanom 4,2), vse svoje misli posvetil nalogi (1 Petrovo pismo 4,7), ko se trudi v imenu sebe in drugih (1 Kološanom 4,12). Na cerkvena srečanja ne zahaja le takrat, kadar to dopušča njegov urnik; spodbuja (in je spodbujen) vsak dan (Hebrejcem 3,13), da ne zanemarja srečanja s svojimi brati in sestrami (Hebrejcem 10,25).

Tako kot nobena veja ne teče proti toku, tako noben kristjan ne ‘zaide’ v svetost. Meso je prešibko, hudič preveč zavajajoč in svet preveč privlačen. Kar zadeva svetost, nam Duh govori isto zapoved kot jo je govoril pred dva tisoč leti: prizadevajte si (Hebrejcem 12:14).

Svete navade

Včasih seveda naše prizadevanje za svetost sploh ni videti kot prizadevanje. Počutimo se, kot da nas nosi Duh, napolnjen z močjo, ki prezira greh in nas z veseljem pošilja k milostnim sredstvom. To so dragocene izkušnje. Lahko pa nas zavedejo, da začnemo pričakovati, da bo pot do svetosti vedno zgleda kot letenje na orlovih krilih.

Resničnost je taka, da velik del našega napredka k svetosti zahteva boleče, mukotrpno prizadevanje, čeprav ne brez veselja, ki ga nosi trmasta vera, ki se drži Božjih obljub. J.I. Packer predstavlja resnico, ki jo moramo slišati mnogi od nas: »Učenje o svetosti, ki preskoči disciplinirano vztrajanje v dobrem početju, ki tvori svete navade, je … šibko; oblikovanje navad je običajen način, kako nas Duh vodi naprej v svetosti.«

V vsakdanu se seveda »oblikovanje navad« morda ne bo čutilo preveč duhovno - vsaj ne, če pod duhovnim mislimo na dvignjeno čustveno stanje. Verjetno se vam bo zdelo kot navadno trdo delo. Toda biti v koraku z Duhom je včasih tako preprosto kot narediti naslednji težaven korak v veri. Odgrnite odejo in vstanite. Uprite se želji, da bi se izgubili v telefonu ali e-pošti. V svojih molitvah odrinite moteče misli. Karkoli je potrebno, oblikujte navade, ki vas postavljajo na mesta, kjer piha duhovni veter z večno nagrado v mislih. Ko torej molimo za več svetosti, moramo moliti tudi "Gospod, naredi nas skrbne."

Gospod, naredi nas obupane

Pa vendar, gorje nam, če je skrbnost naše edino orodje pri iskanju svetosti. Farizej v Jezusovi prispodobi bi lahko trdil, da je skrben - veliko bolj kot lahko trdi marsikdo izmed nas. »Nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.« (Luka 18:11-12). Pri tem človeku so uporabljena vsa milostna sredstva. Pozna Sveto pismo. Moli. Prihaja v tempelj. In je izgubljen.

Pridnost, ki ostane brez začimb ponižnega obupa, postane najbolj grenka korenina. Kot piše John Murray, »če nismo zelo občutljivi na lastno nemoč, lahko uporabimo sredstva za posvečenje kot glasnika za samopravičnost in ponos«. Če se posvetimo milostnim sredstvom, ne da bi bili odvisni od Boga milosti, potem ta sredstva lahko služijo samo naši samopravičnosti.

V iskanju svetosti, tako kot na vseh drugih področjih življenja, velja prvi od Jezusovih blagrov: »Blagor ubogim v duhu« (Matej 5,3). Blagor tistim, ki vedo, da sami ničesar ne vidijo (1 Korinčanom 2,14). Blagor tistim, ki lahko z apostolom rečejo: »ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rimljanom 8,26). Blagor tistim, ki podobno kot cestninar v priliki vedo, da je milost njihovo edino upanje (Luka 8,13). Skrbnost nas lahko pripelje do Svetega pisma, ne more pa nam pokazati čudovitih stvari, ki jih vsebuje (Psalm 119,18). To lahko stori samo Duh - in to zelo rad počne za tiste, ki so obupani.

"Daj mi življenje!"

Avtor Psalma 119 prikazuje, kako naj bi v praksi izgledala obupana skrbnost. Ves čas psalma se note skrbnosti in note obupa prelivajo v harmonijo, ki lahko prihaja samo od Svetega Duha.

Psalmista lahko zagotovo imenujemo skrbnega:

  • »Z vsem svojim srcem te iščem« (Psalm 119,18).
  • »Vedno se bom držal tvoje postave, na veke in vekomaj« (Psalm 119,44).
  • »Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih zapovedi« (Psalm 119,60).
  • »Tvoja pričevanja so moje premišljevanje« (Psalm 119,99).
  • »Sedemkrat na dan te hvalim zaradi sodb tvoje pravičnosti« (Psalm 119,164).

To je res skrbnost. Toda skrbnost človeka, ki globoko v sebi ve, da je brez svojega Boga brezupen. Poslušajte njegov obup:

  • »Na prah se lepi moja duša, poživi me s svojo besedo« (Psalm 119,25).
  • " Umakni od mene lažno pot, svojo postavo mi milostno razodeni." (Psalm 119,29).
  • "Nagni moje srce k svojim pričevanjem in ne k iskanju dobička.” (Psalm 119,36
  • "Moje srce naj bo popolno v tvojih zakonih, da ne doživim sramote" (Psalm 119,80).
  • Tvoj služabnik sem, daj mi razumnost, da bom spoznal tvoja pričevanja” (Psalm 119,25).

Psalmist je vedel, na kaj pogosto pozabimo: svetost zahteva trdo delo, vendar ni nikoli plod zgolj trdega dela. Od prvega do zadnjega je svetost dar milosti. In zato ne molimo le: »Gospod, naredi nas skrbne«, ampak: »Gospod, naredi nas obupane.”

Gospod, pokaži nam Kristusa

S skrbnostjo in obupom nas Duh vodi naprej do svetosti. Če pa bomo utelešali ti dve drži, se moramo spomniti, kaj v resnici mislimo s svetostjo. O svetosti velikokrat preveč enostavno govorimo kot zgolj o sklopih abstraktnih moralnih vrlin - potrpljenja, ljubezni, miru, radodarnosti, drznosti - in ne kot o tem, kar v resnici je: podobnost Kristusu. Biti svet pomeni biti blizu Kristusa in biti podoben Kristusu; iskanje svetosti je tako iskanje njega.

Če svetost pojmujemo zgolj kot moralno vrlino, potem bosta naša skrbnost in obup sčasoma verjetno usahnila. Če pa je Kristus v središču našega prizadevanja, imamo cilj, ki je dovolj veličasten, da vanj vložimo vso svojo energijo, vsa svoja hrepenenja, vso svojo pozornost.

Vstanite zjutraj prej za Kristusa, berite in meditirajte ter si zapomnite za Kristusa, molite in postite se za Kristusa, zbirajte se in častite Kristusa - ne zato, da bi bili bolj sprejet, ampak da bi v njem bolj uživali. Karkoli drugega bomo pridobili, se ne more primerjati s tem, da ga poznamo, ga ljubimo in mu zaupamo. "O, če bi videli Jezusovo lepoto in začutili vonj njegove ljubezni," je nekoč zapisal Samuel Rutherford, "bi tekli skozi ogenj in vodo, da bi bili ob njem.”

To je navsezadnje strast in namen Svetega Duha v vseh milostnih sredstvih: slaviti Kristusa, da postanemo bolj podobni njemu (Janez 16,14; 2 Korinčanom 3,18). Če torej želimo, da nas Bog naredi tako svete, kot so opravičeni grešniki lahko sveti, bomo prosili za večjo skrbnost in obup. In pred obema bomo rekli: "Bog, pokaži nam Kristusa."


Vir: Scott Hubbard, desiringgod.org

Sorodne objave: