Ne čakaj, da boš za čaščenje Boga dovolj vreden
Ustvarjeni smo za čaščenje. Naša življenja izražajo, kaj častimo. Nekateri častijo svojo službo ali denar, drugi častijo družino ali prijatelje, najdemo pa celo takšne, ki častijo dejstvo, da ne častijo ničesar. Beseda za čaščenje pomeni »dajati vrednost ali čast nečemu.« Čast dajemo stvarem, ki jim namenjamo čas, pozornost in denar.
Kot verujoči v Jezusa vemo, da naj bi častili Gospoda in poslušamo o čaščenju Boga; zbiramo se na nedeljskih bogoslužjih, temu pravimo čaščenje. Zdi se nam, da s tem opravimo vse, kar nam je naročeno glede čaščenja Boga. Toda vprašanje ostaja: Ali smo Stvarnika res vsega počastili? Smo izrazili Njegovo vrednost z našim načinom življenja, porabo denarja, dejanji in besedami?
Kaj nas zadržuje pred pravim čaščenjem?
Nekoč sem za dodaten zaslužek čistila domove. Večkrat sem opazila, da so moje stranke »čistile«, preden sem
prišla jaz čistit. Očitno se je pri njih pojavil občutek sramu glede tega, kako živijo. Zato so porabili nekaj ur za čiščenje svoje nesnage, preden je prišla čistilka (jaz), da očisti njihovo hišo.
Kakor je bilo moje stranke sram, da bom jaz našla kup umazane posode, nepospravljeno posteljo, nametane poštne pošiljke in celo zaprašene zajčke v kotu, prav tako mnogi ljudje ostajajo pred vrati Gospodove
navzočnosti, ker se poskušajo očistiti, medtem ko nas Gospod kliče, naj pridemo takšni, kot smo.
Učinki sramu
Moje stranke nikoli niso uživale celotne koristi mojega dela, ker jih je osebni sram priganjal, naj opravljajo delo, za katerega so me že plačali. Kot verniki nikoli ne bomo uživali celotnih koristi križa, dokler dovoljujemo, da nas vez sramu drži zaprte v omari ali nas žene k prizadevanju, da bomo tako »vredni«, da bomo lahko častili Njega, ki je edini Vreden.
Brene Brown pravi o sramu: »Vsi imamo občutek sramu, manj o njem govorimo, večjo moč ima.« Zato prinesimo sram iz omare, priznajmo, da je resničen in nas drži priklenjene na skrivanje ali prizadevanje. Občutek sramu nas drži vstran od življenja v polnosti, ki prihaja iz spoznanja Boga. Sram nam preprečuje resnično čaščenje Boga.
Čaščenje v Besedi
Čaščenje je ustvarjeno tako, da bi naj prikazovalo lepoto Boga. Začne se znotraj in postane izraz tega, kar verujemo v svojih srcih. Zunanje čaščenje je preprosto presežek naše notranje realnosti.
V Mateju 15,8-9 Jezus izrazi razliko med notranjim in zunanjim izražanjem čaščenja, in kaj misli o obeh: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.«
V Janezu 4,23-24 nam Jezus pove, kaj je pravo čaščenje: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«
Naš duh je naša »življenjska sila« ali dih življenja. Bog išče ljudi, ki ga častijo s svojim dihom, z življenjem in v resnici, kar pomeni, da izražajo resnico o tem, kdo je Bog. Bog nikoli ne zahteva naj ga častimo na podlagi resnice o tem, kdo smo mi. Pravzaprav nas On poziva, naj pridemo takšni, kot smo in ga častimo. Ko se odločimo, ga tako častiti, On naše ruševine preoblikuje v lepoto. Postanemo kot On, ker ga vidimo, takšnega kakršen v resnici je.
Na žalost nikoli ne bomo dosegli »vrednosti,« da vstopimo v Njegovo navzočnost. Toda jasno je, da Jezus ne išče ljudi, ki bi bili dovolj »vredni«, da bi ga častili. On je umrl, da bi za nas pripravil pot za čaščenje v duhu in v resnici. Ko častimo Vrednega, se preobražamo v podobnost Njemu. Brez Njega nikoli ne bomo vredni.
Naše največje delo čaščenja je v tem, da preprosto pridemo k Njemu. Oče čaka na tiste od nas, ki ga častimo v duhu in v RESNICI... ko našo globoko potrebo po Njem, resnico o našem grehu in sramoti, in vse naše ruševine prinesemo k Njemu, da jih on lahko zamenja za Njegovo lepoto.
Čaščenje je preprosto prihod k Njemu, ker je On toliko storil za nas.
Avtor: Misty Honold
Foto: unsplash.com