Kako se odzvati, ko si jezen na Boga?
V določenih situacijah vsi doživimo bolečino. Bolečini nihče ne more uiti; vsem se nam vsili. Vprašanje je: Kako se odzovemo, ko bolečina zadane naša življenja? Na neki točki svoje bolečine mnogi ljudje spoznajo, da so pravzaprav jezni na Boga.
Ko je do mene prišla novica, da je moj najboljši prijatelj umrl, me je spreletel cel kup občutkov: nevera, agonija, zavrnitev in za trenutek še nezaupanje.
Logika v moji glavi je bila naslednja: Bog je vsemogočen, Bog je suveren, nič ni nemogoče za Boga, zato bi Bog lahko rešil mojega prijatelja in preprečil njegovo smrt.
Toda ni.
Zakaj ni? Zakaj Bog ni pomagal njemu, njegovi ženi in dvem otrokom, da bi pravočasno prišli iz hiše?
Ko samo pišem ta vprašanja, me zvija, ampak zanikati, da ta vprašanja včasih preletijo skozi moj um, bi pomenilo laganje, ker se to preprosto dogaja.
In prepričan sem, da tudi za druge velja podobno.
Ko izsprašujemo Božjo suverenost, lahko ignoriramo, da vprašanja obstajajo, jih razrešimo tako, da naše zaupanje v Boga ostane nedotaknjeno, ali pa dovolimo, da nas vprašanja prevzamejo in ponesejo v bridkost.
Če nepreverjena ostanejo v naših srcih, bodo povzročila, da bomo podvomili o Božji suverenosti in ljubezni do nas, in to nas bo končno vodilo do jeze nad Bogom. Ali je narobe biti jezen na Boga v naši žalosti?
Večkrat sem slišal ljudi, ki so tolažili žalujoče in jezne, in so rekli nekaj podobnega temu:
- V redu je; Bog razume tvojo jezo.
- Bog je velik Bog, dovolj velik, da se spoprime s tvojo jezo.
- Daj, izlij to jezo. Ne zadržuj je; Bog ne bo užaljen.
In vedno sem se spraševal ali so te izjave resnične. Kako lahko res vemo, da je Bog OK z našo jezo nad njim?
Lahko poskušamo utemeljevati, da jezna oseba pravzaprav ni jezna, ampak samo ranjena. Ljudje svojo bolečino izražamo na različne načine, in včasih njihova izražanja izpadejo kot jeza, a so v resnici bolečina. Ampak ali vemo, da so globoko v svoji notranjosti le jezni na Boga?
Mislim, da so to veljavna vprašanja, ker jeza - v svojem bistvu - ima svoj koren v nezaupanju, in če se z našim nezaupanjem do Božje ljubezni in suverenosti ne spoprimemo prav, bo uničilo naš odnos z Njim.
Umrljivi smo, zato posledično lahko vidimo le preteklost in sedanjost fizične realnosti. Bog pa je ustvaril čas. On ni omejen s časom, On je izven časa, zato lahko vidim vse realnosti naenkrat, preteklost, sedanjost in prihodnost.
Sveto pismo pravi, da preden je Bog ustvaril svet, je že vedel vse, s čimer se bomo v življenju soočali:
"Moj zarodek so videle tvoje oči. V tvojo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še nobeden od njih obstajal" (Psalm 139,16; SSP).
Če je to res, zakaj potem Bog dovoli bolečino v naša življenja?
Verjamem, da Bog dovoli bolečino iz naslednjih dveh razlogov:
1. Bolečina nas vodi v zrelost.
Pomisli na gosenico v svojem kukonu. Po preobrazbi mora mora metulj iziti iz kukona. Si kdaj videl kako metulj izide? To je dolg in boleč proces. Naše sočutje do metulja nas skuša, da bi z roko segli, razparali bubo in osvobodili metulja. Toda to metulju ne bi pomagalo; nasprotno, škodovalo bi mu in ga vodilo v smrt, ker napor, ki vloži v izhod iz kukona, tako ojača njegova krila, da lahko vzleti. Brez tega napora, metulj ne bi obstajal.
Čas žalosti nas ojača, če to dovolimo. Ko se tista vprašanja pojavijo v našem srcu in poskušajo zmotiti našo vero, mi pa jih nesemo k Bogu in mu dovolimo, da nam pomaga se z njimi soočiti na takšen način, da se ojača naša vera in zaupanje v Njega, nas to vodi v zrelost.
Toda še več kot to, izkušnja bolečine nam omogoča postati blagoslov drugim.
Ne moremo sočustvovati z drugimi, ki so v bolečini, če sami nismo šli skozi bolečino.
2. Živimo v padlem svetu.
Ta svet ni naš dom. In hvala Bogu za to! Ko je greh vstopil v svet, bi Bog lahko vse uničil in začel znova, ampak On se je že na začetku odločil, da bo človeku dovolil izraziti svojo svobodno voljo. To je naredil, ker je želel, da bi naše zaupanje in oboževanje Njega prihajalo iz iskrenega srca, ne pa robotske reakcije, brez lastne volje.
Seveda, to je bilo tvegano, ker je človeku omogočilo izbrati ne ljubiti in oboževati Boga, ampak se mu upreti, kar se je tudi zgodilo.
Posledično, zlo obstaja na svetu.
Ali je Bog dovolj močan, da izkorenini zlo? Seveda, toda On se je odločil svojo moč omejiti na človeško voljo.
Kot verniki živimo v upanje, da bo enega dne, ko bo vse dopolnjeno, Bog odstranil ta bolan, zli svet, in bomo vsi skupaj z njim v nebesih - na popolnem kraju, praznem od zla in bolečine.
To je naše upanje. Brez tega upanja, nimamo ničesar.
Bog razume našo jezo, toda to ni celotna zgodba.
Bog vidi našo bolečino in jo čuti.
Jezus, ko je visel na križu, je postal greh za nas. V tistem trenutku je postal morilec, tat, posiljevalec - vse najbolj grozne stvari na tej zemlji, ki povzročajo globoko bolečino. Ampak On je tudi ponesel našo bolečino, tako da je v tistem trenutku čutil vso bolečino, ranjenost in prevaranost, ki jo čutimo mi.
On razume našo bolečino; On razume našo jezo.
On tudi vé, da ko se ne zatekamo k Njegovi Besedi in dovolimo, da Biblija v časih bolečine in dvomov služi kot filter, bosta bolečina in dvom o Njegovi suverenosti povzročili, da bomo v naši jezi grešili.
Kako se odzovemo v časih, ko smo jezni na Boga, je zelo pomembno!
Znašati se nad Bogom, dvomiti v Njegovo suverenost in mahati s pestmi proti nebesom hudiču samo daje priložnost, da v naša srca zasadi še več dvoma in nezaupanja. In ta strup v nas sproži počasno, duhovno smrt.
Kako se odzvati, ko si jezen na Boga?
Obravnavaj svoja vprašanja.
Ne pretvarjaj se, da ne obstajajo. Tvoje pretvarjanje jih ne bo odstranilo. Priznaj jih in dovoli, da jih Božja Beseda umiri.
Mogoče nikoli ne bomo vedeli, zakaj se določene stvari zgodijo v življenju, toda lahko zaupamo Bogu, da On dovoli stvari z namenom in bo našo bolečino uporabil v svojo slavo.
3. Priznaj svojo jezo.
Povedati Bogu, da si jezen, ga ne prestraši ali užali. Žali ga tisto, kar je v naših srcih, ko mu jezo priznamo.
Ali želimo res obnoviti naše zaupanje v Njega ali pa se samo znašamo nad Bogom zaradi sovraštva in bridkosti?
Zato Sveto pismo pravi:
"Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču." (Efež. 4,26-27).
Hitro opravi s svojo jezo.
Pavel v zgornjih vrstah pravi, da ko spimo z našo jezo, to hudiču daje priložnost, da prevzema dele našega srca.
"Dajati prostor" pomeni dobesedno mu predani jurisdikcijo nad področji našega srca. In hudič ni zadovoljen samo z majhnih področjem srca. Ko enkrat dobi nek teritorij, bo samo nadaljeval in zavzemal več in več področij, dokler popolnoma ne zavzame vso srce.
Zaradi tega, ko začutimo bolečino, ranjenost ali prevaro, moramo prepoznati te emocije kot signale, da moramo nekaj ukreniti. Sovražnik bo uporabil te emocije kot rove skozi katere se lahko splazi in začne akcijo osvajanje našega srca.
Vir: http://www.charismamag.com/life/women/33228-is-it-sin-to-be-angry-with-god