Life

Preberite si zgodbe, članke, nasvete in misli, ki jih Jezus ustvarja v našem svetu.

Kaj te drži nazaj?

Kaj te drži nazaj?

Četudi bi z mano preživeli le kratek čas, bi me zagotovo slišali reči, da je preiskovanje samega sebe duhovna disciplina. Tako enostavno je postati samozadovoljen v svojem odnosu z Jezusom. Hodimo v cerkev, beremo Sveto pismo in si ustvarimo rutino, v kateri obtičimo ne da bi se sploh zavedali, da čeprav mislimo, da smo v redu, dejansko nismo.

Ne razumite me narobe, ne govorimo o grehu ali o tem, da postanemo slabi. (Čperav se tudi greh lahko prikrade v naše življenje). Ni ti potrebno biti slab, da nisi v redu. Ne govorim o tem, da bi izgubili svoje odrešenje, ampak o osebnem odnosu, ki peša ali ugaša. Ker to krščanstvo resnično je – odnos, ne religija. Nisem samo nekdo, ki zahaja v cerkev. Sem, ali pa si želim biti, sledilec Jezusa. Želim, da me ob vodi v namene, ki jih ima zame.  

Slediti Jezusu ni vedno enostavno in včasih se oddaljimo od njega in se tega sploh ne zavedamo. Morda smo hodili z njimi z roko v roki, nato pa neke dne pogledamo in vidimo, da smo izpustili njegovo roko in malo zašli iz poti, ki jo je on namenil za nas. Počutimo se nekoliko izgubljene. Želimo si mu slediti, ampak sedaj ga ne vidimo več tako jasno in to ni zaradi tega, ker bi nas on pustil zadaj ali odrinil od sebe. On nas ni izpustil. Slediti Jezusu pomeni biti pozoren.

Ko omenjam preiskovanje samega sebe, pride to po navadi pred ali za tem ko govorim o tem, da ne bi smeli predvidevati, da je naš odnos z Jezusom v redu in da smo napoteni v pravo smer, dokler glede tega ne vprašamo Jezusa. Preiskovanje našega osebnega odnosa z Jezusom ni vprašanje, na katerega mi sami odgovarjamo, ampak je vprašanje, ki ga zastavimo njemu. Morda ni le eno vprašanje, ampak jih je lahko več. Tukaj jih je nekaj, s katerimi lahko začnemo.

1. Sem nekaj zadržal pred Jezusom?

Vsi si želimo predati celotno življenje Bogu, ampak včasih vmes posežejo strah, dvom ali celo sebičnost, zaradi katerih se določenih področij svojih življenj trdno oklepamo. Bogu ne zaupamo glede nekaterih točk svojega življenja ali pa ne želimo sprememb, zato stvari zadržimo zase. Ampak Bog si nas želi v celoti in to, da nek delčke zadržimo zase nas le oddaljuje od Boga. Naj ti Bog pokaže področja, katerih se moraš nehati oklepati. Njemu lahko zaupaš glede vsega. 

2. Sem dovolil, da vmes posežejo rane iz preteklosti?

V zgodbi o Lazarju beremo, da je Jezus na videz prišel nekaj dni prepozno. Lazarjevi sestri sta bili razumljivo razočarani in zlomljeni. Jezusu povesta, da če bi on bil tam, potem njun brat ne bi umrl. Včasih na njune besede gledamo s kančkom obsojanja, a vendar mi poznamo konec zgodbe, onidve pa ga nista. Prepogosto imamo enak odnos do Boga ne da bi se tega sploh zavedali.

Nekaj se nam je zgodilo, bili smo prizadeti in Bog ni posegel vmes, da bi nas rešil na način kot bi si mi morda tega želeli. Ni popravil stvari kot mi mislimo, da bi jih moral ali pa nismo videli njegove dobrote v svoji bolečini in tako vzamemo svojo bolečino in jo trdno držimo v svojem srcu. Preostanek našega življenja gre naprej kot če se ne bi nič zgodilo, ampak ta košček umira in smrad smrti se iz njega širi na druge dele našega življenja, dokler ne ugotovimo, da smo se oddaljili od Boga zaradi jeze, zagrenjenosti ali odpora do drugih ali celo njega.

Izbrati moramo odpuščanje, ne glede na to, ali gre za odpuščanje drugim ali samemu sebi. Odpuščanje ni občutek, ampak je namerna izbira. Je pot po kateri hodimo in ne stikalo, ki ga pritisnemo.

3. Sem se primerjal z drugimi?

Primerjanje je nevarna igra. Povzroči, da gledamo na druge, namesto na Jezusa. Konec koncev moj končni cilj, ne glede na to, ali ga bom dosegel ali ne, ni biti kot najboljši kristjan v moji cerkvi ali na Instagramu, ampak je biti kot Jezus.

Če vidim, da sem na nekem področju boljši kot ta-in-ta, se bolje počutim glede svojih napak. To nam daje lažni občutek zmagoslavja. Pozabljamo, da nismo več tako blizu Jezusa kot smo bili nekoč, ker se nam zdi, da nismo tako daleč vstran od Jezusa kot je naš sosed. Ampak naša predstava je napačna in zato zamujamo priložnosti za lastno duhovno rast, ker se zadovoljimo s tem, da smo boljši kot nekdo drug namesto da bi Boga iskali v celoti. Ne bodi prezaposlen s tem, da se primerjaš z drugimi in jih obsojaš, saj lahko tako sam izgubiš jasen pogled nanj.

Tudi obratna slika je lahko nevarna. Svoj pogled usmerimo na druge kristjane. Vidimo, kako so strastni, zdi se nam, da je njihov odnos z Bogom tako globok in da je njihovo življenje tako dobro in mislimo si, da ne bomo nikoli kot oni. Ne da bi se zavedali, damo svoj odnos z Bogom na stranski tir, saj se nam zdi, da nas nikoli ne bo ljubil tako kot ljubi njih. Sami sebe vidimo kot razočaranje za Stvarnika in se zato umaknemo od njega.

Jezus te z nikomer ne primerja. Nikoli te ne bo prosil, da si bolj podoben nekomu drugemu, le da si bolj podoben njemu. (Če povem z besedami mojega mentorja, bistvo ni popolnost, ampak usmerjenost, torej je v redu, če nisi popoln, če le ohranjaš svoj pogled na Jezusu.)

4. Sem prezaposlen z napačnimi stvarmi?

Tako zelo lahko postanemo zasedeni z obiskovanjem mladinske skupine ali vodenjem hišne skupine ali petjem v slavilni skupini ali s katero od ostalih dobri stvari, ki jih delamo, da pozabimo odpreti svoja Sveta pisma in se dnevno spustiti na svoja kolena. Rečeno je bilo, da za hudiča ni potrebno, da se počutiš slabo, če se le počutiš zasedeno.  

Razumi, da je hudiču dovolj, če si zaposlen s svojimi opravili v cerkvi, vse dokler se ne zavedaš, da tvoja osebna hoja z Jezusom peša. Ni potrebno, da prenehaš biti kristjan, dokler lahko doseže, da si len kristjan. Ne želim biti nespoštljiv, ampak večina nas, vključujoč mene, gara v svojih službah in celo v služenju Bogu, postanemo pa res leni ko pride do dnevnega osebnega odnosa z Jezusom. Zakaj? Ker si poskušamo dopovedati, da je to v redu, dejansko pa ni. Je dobro, ampak ni to vse kar potrebujemo. Sčasoma niti ne bo več dobro. Področje služenja, ki nas je včasih tako izpolnjevalo, bo postalo področje muke, ker smo izključili Jezusa. Izgoreli bomo v delanju stvari, ki smo jih nekoč imeli tako radi.

Prepričan sem, da obstaja še več vprašanj. Bistvo tega je, da jih dejansko vprašamo. Lahko ti povem le, da začni pri Jezusu. Prenehaj predvidevati, da je vse v redu, da si točno tam, kjer bi moral biti in da delaš to, kar bi moral delati in o vsem tem povprašaj njega. Ne dovoli, da te udobje drži vstran od tega, kar Bog želi zate. Vem, da je lahko zastrašujoče predati vse njemu. Vem, da je težko odpuščati. Vem, da se je neprijetno soočati z lastnimi občutki in čustvi. Vem, da si ni lahko postaviti pravih dnevnih navad. Ampak vse to bo vredno v doseganju svojega namena.


vir: fervr.net

foto: unspash.com

Sorodne objave: